Blog

Odlog izvršbe na predlog dolžnika

prispevki

Sodišče lahko odloži izvršbo na predlog upnika, na predlog dolžnika ali pa na predlog tretjega. Predmetni prispevek se bo omejil na predstavitev ustavne odločbe, ki je razveljavila del dosedanje ureditve odloga izvršbe na predlog dolžnika.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v prvem odstavku 71. člena izrecno našteva primere [1], v katerih lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo in dodaja pogoj, da mora dolžnik izkazati za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je slednja večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku. Ne glede na navedeno, pa sme sodišče na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, torej tudi v primerih, ki niso našteti v prvem odstavku 71. člena ZIZ, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat (drugi odstavek 71. člena ZIZ).

Seveda se uvodoma postavi vprašanje, kateri pa so posebno upravičeni razlogi. Gre na nedoločen pravni pojem, katerega vsebino zapolnijo sodišče pri odločanju o konkretnem primeru. Pregled sodne prakse nam pokaže, da gre pri tem za razloge, ki dolžniku le začasno onemogočajo izpolnitev zaradi izjemnih in kratkotrajnih situacij, kot so izjemne socialne in zdravstvene težave. Sodišča morajo pri tem pri presoji uravnotežiti z izvršbo ogrožene človekove pravice dolžnika in upravičene interese upnika.

Nadalje drugi odstavek 71. člena ZIZ določa dve omejitve. Prva je, da je odlog izvršbe iz posebno upravičenih razlogov v istem izvršilnem postopku mogoče dovoliti le enkrat. Druga omejitev pa se nanaša na čas odloga in sicer je slednji mogoč za obdobje največ treh mesecev. Gre torej za jasno zakonsko določbo, ki onemogoča odlog za več kot tri mesece.  

Glede predmetne določbe je bila vložena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti. Ustavno sodišče se je pri presoji izpodbijanega dela omejilo na izvršbo zaradi izpraznitve in izročitve stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom. Z odločbo U-I-171/16-15 z dne 11. julija 2019 je odločilo, da se drugi odstavek 71. člena ZIZ razveljavi [2].

Sodišče je pri odločitvi izpostavilo, da lahko prisilna izvršitev terjatve upnika do izpraznitve in izročitve stanovanjske nepremičnine, ki je dolžnikov dom, dolžnika pahne v materialno in eksistenčno negotovost in stisko. To bistveno poslabša kvaliteto njegovega življenja, mu oteži zadovoljevanje potreb in ga prizadene v pravici do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave. V predmetni zadevi je bila dolžnica slabega zdravstvenega stanja in sodišče je v zvezi s tem dodalo, da lahko invazivnost prisilne izpraznitve in izročitve nepremičnine, ki je dolžnikov dom, bistveno poslabša njegovo zdravstveno stanje, kar se lahko v posebej zaostrenem položaju odrazi kot ogrožanje življenja.

Sodišče je ocenilo, da je dotedanja ureditev onemogočala sodišču, da bi opravilo presojo glede na vse okoliščine primera. Tako ni bila mogoča presoja, ali so v konkretnem primeru podani posebno upravičeni razlogi, ki bi utemeljevali odlog za obdobje, ki je daljše od treh mesecev, ali ponovni odlog, četudi bi na strani dolžnika obstajali enako močni ali še močnejši razlogi za odlog prisilne izpraznitve in izročitve nepremičnine. Takšna ureditev je spodkopavala uresničitev namena odloga, to je omogočiti varstvo dolžnikovega položaja v tistih izjemnih primerih, ko bi invazivnost izpraznitve in izročitve nepremičnine nasprotovala doseženim civilizacijskim vrednotam in zapovedi spoštovanja človekovega dostojanstva ter bi odrekala skrb za človeka [3].

Namen, ki ga je zasledovala prejšnja ureditev je bil pospešiti izvršilni postopek, ter tako doseči čim manj zastojev, in s tem varovati upravičene interese upnika. Sprememba ureditve je prinesla širše možnost upoštevanja okoliščin konkretnega primera. Kot je že izpostavila predstavljena odločba, navedeno pride do izraza predvsem pri boleznih, kjer zaradi daljšega zdravljenja tri mesečni rok ni omogočal varstvo dolžnika. Potrebno pa je paziti, da ne bi takšna ureditev zraven širših možnosti upoštevanja okoliščin konkretnega primera, prinesla tudi širše možnosti zlorabe predmetnega instituta.

Špela Stanec, mag. prava

[1]

Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo v naslednjih primerih:

1. če je zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, vložil izredno pravno sredstvo;

2. če je vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje v postopku, v katerem je bila izdana odločba, ki je bila podlaga za dovolitev izvršbe;

3.če je vložena tožba za razveljavitev arbitražne odločbe, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba

4. če je vložena tožba za razveljavitev poravnave, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba;

5.če je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba;

6. če je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor;

7. če je dolžnik vložil predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti;

8. če je izvršba odvisna od sočasne izpolnitve kakšne upnikove obveznosti, dolžnik pa je odrekel izpolnitev svoje obveznosti zaradi tega, ker upnik svoje ni izpolnil in tudi ni pokazal pripravljenosti, da jo sočasno izpolni;

9. če je dolžnik ali udeleženec v postopku zahteval odpravo nepravilnosti, ki so bile storjene pri opravljanju izvršbe;

10. če je dolžnik vložil predlog za zavrnitev izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave ali tuje javne listine na podlagi Uredbe 1215/2012/EU ali Uredbe 606/2013/EU;

11. če je dolžnik začel pravdo ali drug postopek zaradi nedopustnosti izvršbe (59. in 60. člen).

[2]

Razveljavitev začne učinkovati eno leto po objavi predmetne odločbe v Uradnem listu RS. Enoletni rok je začel teči 31. avgusta 2019.

[3]

22. točka odločbe U-I-171/16-15 z dne 11. julija 2019.

Meni