Sklenitev zakonske zveze ima določene posledice tudi na premoženjskopravnem področju zakoncev. Pogosti so primeri, ko se ob nakupu nepremičnine vknjiži v zemljiško knjigo zgolj en zakonec. Navedeno pa ne pomeni vedno, da je zgolj ta zakonec lastnik predmetne nepremičnine. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje. Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Navedeno je pomembno v primerih, ko upnik pridobi zastavno pravico na nepremičnini pri kateri je kot lastnik vpisan zgolj en zakonec. Prodaja celotne nepremičnine, ki spada v skupno premoženje zakoncev, zaradi poplačila dolga enega zakonca tako predstavlja poseg v pravico do lastnine drugega zakonca, kot izhaja iz 33. člena Ustave, čeprav nepremičnina, ki je predmet izvršbe, v zemljiški knjigi ni vpisana kot njuno skupno premoženje.

Namen izvršilnega postopka je z dovoljenim izvršilnim sredstvom doseči poplačilo upnikove terjatve iz premoženja dolžnika. Zasledovanje ciljev izvršilnega postopka pogosto pripelje do kolizije ustavno zagotovljenih temeljnih pravic posameznikov. Pravico do zasebne lastnine je tako kot druge ustavne pravice dopustno omejiti zaradi varstva pravic drugih. Omejitve pa so dopustne le, v kolikor so v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim od načel pravne države, kar pomeni da mora sodišče v vsakem primeru skrbno pretehtati, ali je zaradi varstva ene pravice dopustno poseči v drugo in v kakšnem obsegu. Na eni strani imamo tako pravico do zasebnosti, na drugi strani pa se upnik lahko sklicuje na pravico do sodnega varstva, svojo dobrovernost, zemljiškoknjižno stanje, pomen zemljiškoknjižnih načel in pasivnost zakonca, ki ni pravočasno predlagal vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodna praksa pri tem ločuje na kakšen način je upnik pridobil zastavno pravico, torej ali gre za pogodbeno zastavno pravico ali pa je upnik pridobil zastavno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku. Zgolj v prvem primeru je dopustno sklicevanje na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero. Zaznamba sklepa o izvršbi je namreč prvo izvršilno dejanje v postopku oprave izvršbe na nepremičnino in zgolj to, da dobi upnik poplačano svojo terjatev, ne more biti ustavno dopusten razlog za poseg v lastninsko pravico osebe, ki ni dolžnik. Pravica do poplačila terjatve, ki jo je upnik pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi z zemljiški knjigi, nima prednosti pred na originaren način pridobljeno lastninsko pravico na nepremičnini v zemljiško knjigo nevpisanega zakonca.

Kakšne možnosti ima torej zakonec, katerega lastninska pravica ni bila vpisana v zemljiško knjigo? Dokazati mora, da ob vložitvi predloga za izvršbo sporna nepremičnina ni bila last dolžnika, marveč da je sodila v skupno premoženje njega in dolžnika. V pravdi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe se kot bistvena rešujejo vprašanja, od kdaj do kdaj je trajala zakonska zveza ter ali je bila sporna nepremičnina pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze. Skupno premoženje je namreč premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Z ugovorom oziroma z zahtevkom bo nevknjiženi zakonec uspel, če upnik v izvršilnem postopku uveljavlja terjatev do drugega zakonca in če je dobil poplačilno pravico šele z zaznambo sklepa o izvršbi. Okoliščina, da je nepremičnina v skupni lasti zakoncev, je torej v navedenih primerih sama za sebe ovira za izvršbo na to nepremičnino. V takem primeru lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež, zakonec pa ima v izvršilnem postopku pred drugimi kupci pravico, da kupi ta delež po ceni, ki se določi po predpisih o izvršbi.  Ugotovitev  nedopustnosti izvršbe v takih primerih upnika postavlja v enak položaj, kot bi bil v primeru, če bi bila skupna lastnina glede sporne nepremičnine vknjižena v zemljiški knjigi ob vložitvi predloga za izvršbo. Taka ugotovitev pa ne pomeni, da izvršilni upnik za poplačilo svoje terjatve ne more poseči v premoženje dolžnika. Sme poseči, vendar šele, ko se skupno premoženje razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca.

Špela Stanec, mag. prava