Izvršba zoper delodajalca

prispevki

Pogosto se kot izvršilno sredstvo v izvršilnem postopku predlaga rubež plače, o čemer odloči sodišče. Upnik mora v predlogu navesti podatke o dolžnikovi zaposlitvi, pri čemer sodišče po uradni dolžnosti pred izdajo sklepa o izvršbi opravi poizvedbe o teh podatkih v elektronsko dosegljivih evidencah, kar izhaja iz 40. člena Zakona o izvršbah in zavarovanju[1] (v nadaljevanju: ZIZ). Pozitivna odločitev sodišča pomeni obveznost delodajalca, da se po  pravnomočnosti sklepa o izvršbi nanj tudi odzove – prične s plačevanjem upniku določen oz. določene denarne zneske, za katere je sodišče dovolilo izvršbo ali pa sodišče obvesti o morebitnih ovirah oz. zadržkih pri samem izvševanju, pri čemer se upoštevajo dejstva kot so, da dolžnik pri delodajalcu ni več zaposlen, delodajalec izvršuje že druge sklepe o izvršbi zoper istega dolžnika z boljšim vrstnim redom, dolžnik nima rubljivih prejemkov, saj mu po odtegljaju ne bi ostalo niti znesek v višini 76% minimalne plače, ipd.

V primeru opustitve svoje obveznosti, ima upnik zagotovljeno varstvo v 134. členu ZIZ, ki mu omogoča predlagati sodišču, da v izvršilnem postopku s sklepom naloži delodajalcu poravnati vse zneske, ki jih ni odtegnil oz. izplačal po sklepu o izvršbi. Upnik lahko predlog vloži do konca izvršilnega postopka, sklep, s katerim sodišče predlogu ugodi, pa ima učinek sklepa o izvršbi. Odločanje o začetku postopka izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika, tj. delodajalca, kot tudi sam postopek izvršbe se vodita v istem izvršilnem postopku, kot teče zoper delavca, ki je dolžnik v izvršilnem postopku. To pomeni, da je krajevno pristojno tisto sodišče, ki je tudi krajevno pristojno za izvršbo zoper dolžnika[2].

Kot je razvidno iz sodne prakse so si sodišča enotna, da je treba v zvezi z vsebino predloga po prvem odstavku 134. člena ZIZ smiselno uporabiti določbo o vsebini predloga za izvršbo po 40. členu ZIZ. Pri tem gre za predlog, ki med drugim določa kot obvezno sestavino tudi dolžnikovo obveznost, kar je razvidno iz I. odstavka 40. člena ZIZ. Dolžnikova obveznost mora biti natančno opredeljena. V tem postopku je dolžnik delodajalec in ta odgovarja za poravnavo tistih zneskov, ki niso bili odtegnjeni oz. izplačani od dolžnikove plače od prejema sklepa o izvršbi pa do vložitve izvršilnega predloga. To pa ne predstavlja vedno celotno terjatev, zato bi moral upnik v predlogu znesek natančno navesti[3], kljub temu pa se ne zahteva navedba upnika koliko znaša vsak posamezni neodtegnjen znesek in kdaj bi ga moral delodajalec odtegniti[4]. Podlago za seznanitev upnika z višino plače dolžnika oz. možnostjo,da lahko v predlogu za izvršbo zoper delodajalca natančno navede znesek, ki bi ga mogel delodajalec skladno s sklepom odtegniti od plače, najdemo v 6. odstavku 4. člena ZIZ, ki določa, da je upravljavec podatkov dolžan upniku, ki izkaže pravni interes, na njegovo zahtevo posredovati podatke iz prvega odstavka istega člena, med katerimi so tudi podatki o višini plače. Upnik pa izkaže pravni interes z listino, ki je izvršilni naslov, na podlagi katere je možno skladno z ZIZ predlagati izvršbo. Navedene podatke lahko zahteva tudi sodišče z namenom uspešne izvedbe izvršilnega postopka. Pogosto pa se srečujemo s primeri, ko se delodajalci na navedene zahteve ne odzovejo.

Poudariti velja, da je pravica do izvršbe upnikova ustavna pravica, ki je tudi del pravice do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije. Te pa ne more učinkovito izvrševati, če nima možnosti pridobiti podatke, ki mu omogočajo, da vloži ustrezen predlog po 134. členu ZIZ. Kot je že navedeno, mora predlog vsebovati tudi obveznost dolžnika o višini zneskov, ki bi jih moral ta odtegniti po prejemu sklepa o izvršbi. Za ta namen upnik potrebuje podatke o višini izplačil plače dolžnika, ki pa jih ima tudi Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS). Iz sodne prakse izhaja sporen primer, ko je upnik za pridobitev potrebnih podatkov zaprosil pri FURS-u, ta ga je napotil na pridobitev zahtevanih podatkov preko sodišča, sodišče pa je upnikov predlog za pridobitev podatkov pri FURS zavrnilo. Pri tem se je sklicevalo na dopis Vrhovnega sodišča, da sodišče ne sme pridobivati podatkov iz evidence obdavčljivih dohodkov FURS samo za namen vložitve predloga po 134. členu ZIZ, saj ta postopek sploh še ni sprožen. Seveda gre za napačno interpretacijo postopka po 134. členu ZIZ. Postopek izvršbe zoper delodajalca ni samostojen postopek. Gre za neposredno povezavo s postopkom izvršbe zoper dolžnika, saj se nanaša na neizpolnitev obveznosti po sklepu o izvršbi zoper glavnega dolžnika. V tem primeru poskus pridobitve podatkov o izplačilih plač delodajalca od FURS-a ni uspel, zato je sodišče dolžno na podlagi 4. člena ZIZ te podatke upniku posredovati. Sodišče je dolžno podatke o dolžnikovi plači pridobiti po uradni dolžnosti še pred izdajo sklepa o izvršbi, upnik pa lahko tekom izvršilnega postopka od sodišča zahteva, da mu predloži podatke o dolžnikovem premoženju iz sodišču dosegljivih evidenc, tudi v zvezi z izplačevalci plače. Glede na vse navedeno, je upnik do zahtevanih podatkov v zvezi z nadaljevanjem izvršbe zoper delodajalca upravičen[5].

Po pregledu sodne prakse ugotavljam težnjo sodišč po iskanju rešitev kako olajšati položaj upnika v primeru neodzivnosti delodajalca. Sodišča so že večkrat odločila, da se v določenih primerih dopušča možnost upnika, da v razmerju do dolžnikovega dolžnika postavi zahtevek za plačilo celotne terjatve, tj. terjatve, ki jo ima do svojega dolžnika. Upnik mora svoje navedbe jasno in natančno opredeliti, saj sodišče ne more samo domnevati oz. določiti, kakšno terjatev upnik dejansko zahteva. Višje sodišče v Ljubljani se je tako srečalo z nejasnimi navedbami upnika, da od dolžnikovega delodajalca zahteva poravnavo vseh zneskov, ki jih skladno s sklepom ni odtegnil od plače in, v kolikor dolžnik prejema tako plačo, da bi moral do trenutka vložitve predloga poplačati celotno terjatev, potem zahteva izplačilo celotne terjatve. Upnik si je prihajal v nasprotje ali od dolžnikovega dolžnika zahteva celoten znesek ali zgolj zneske, ki jih ni odtegnil, pri čemer ni navedel višino tega zneska. Resnična je navedba upnika, da slednjega ni mogel vedeti, ampak tudi ni jasno navedel, da zahteva celoten znesek terjatve, saj je tega zahteval pogojno. Ker je upnikov zahtevek nejasen, dvoumen, neizrecen in ga tudi po pozivu sodišča, da določno opredeli terjatev, ni ustrezno dopolnil, mu sodišče seveda ni moglo ugoditi[6].

Čeprav sodna praksa ne izključuje možnosti, da je znesek, ki bi ga moral delodajalec odtegniti oz. izplačati enak obveznosti delavca, če za to obstajajo okoliščine, ki to utemeljujejo, si odločitve sodišč niso enotne. V nekaterih odločitvah zavzamejo stališče, da mora upnik, v primeru, da od dolžnika delodajalca uveljavlja enako terjatev, kot ta izhaja iz sklepa o izvršbi, opredeliti zakaj je obveznost delodajalca enaka obveznosti dolžnika[7]. Po drugi strani pa nekatera sodišča zavzamejo stališče, da je ugotavljanje relevantnih dejstev v zvezi z višino zahtevka predmet nadaljnjega ugovornega postopka. Skladno s slednjim je sodišče upoštevajoč višino terjatve upnika, čas, ki je potekel od pravnomočnosti sklepa o nadaljevanju izvršbe na plačo ter neaktivnost dolžnika oz. delodajalca dolžnika[8] dovolilo postavitev zahtevka za plačilo celotne obveznosti glavnega dolžnika, predmet nadaljnjega ugovornega postopka, v katerem je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika oz. dolžnikovega delodajalca, pa je lahko neupravičenost takšnega zahtevka. Skladno s 55. členom ZIZ lahko dolžnik zoper sklep o izvršbi, kateremu je bilo ugodeno, uveljavlja ugovor, v katerem mora navesti vsa dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se šteje kot neutemeljen. Omenjeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik navesti in dokazati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo. V primeru izvršbe zoper delodajalca je torej trditveno in dokazno breme glede obstoja in višine terjatve na njemu. On je tisti, ki razpolaga z ustreznimi podatki in listinami, ki so potrebne za ugotavljanje pravilnosti izvrševanja sklepa o izvršbi. Sodišče je odločilo, da je dolžnikov ugovor lahko v tem primeru obrazložen, če v ugovoru navede podatke o višini dolžnikovih prejemkov v ustreznem obdobju, o vrstnem redu sklepa o izvršbi, o višini terjatev, ki imajo boljši vrstni red, o uveljavljanju višje omejitve zaradi preživljanja družinskih članov in podobno. Predložiti mora tudi ustrezne dokaze, torej plačilne liste, druge sklepe o sodni ali o davčni izvršbi, potrdila o prejetih datumih sklepov ter druga dokazila o upravno izplačanih prepovedih[9].

Zaključimo lahko z ugotovitvijo, da so določila 134. člena ZIZ o izvršbi zoper delodajalca nepopolna oz. pomanjkljiva, v praksi pa odpirajo številna vprašanja. Kljub zakonski določbi, se delodajalci na zahtevo upnika za predložitev podatkov o višini plače in drugih dolžnikovih prejemkov v praksi pogosto ne odzovejo, neodzivni pa so tudi na pozive sodišča. Posledično upnik ne pridobi bistvene podatke, katere potrebuje za vložitev predloga za izvršbo, saj mora natančno navesti višino terjatve oz. znesek, ki bi ga delodajalec moral dolžniku odtegniti od plače. V primeru, da zoper delodajalca uveljavlja enako terjatev, kot izhaja iz sklepa o izvršbi zoper glavnega dolžnika, pa si sodna praksa zaradi pomanjkljivosti v zakonskih določbah seveda ni enotna. Kot je že pojasnjeno, nekatera sodišča odločijo, da je upnik tisti, ki mora navesti dejstva zakaj je delodajalčeva terjatev enaka dolžnikovi, v drugih primerih pa sodišča zavzamejo stališče, da je to predmet nadaljnjega ugovornega postopka, kjer se trditveno in dokazno breme prevali na dolžnikovega delodajalca in je on tisti, ki mora navesti dejstva zakaj upnikov predlog ni oz. ni v celoti utemeljen. Navedene pomanjkljivosti in nejasnosti tudi odvrnejo upnike od predložitve predloga za izvršbo zoper delodajalca, nedosledna ureditev ter posledično neenotna sodna praksa pa ne zagotavlja želeno pravno varnost. Menim, da se je omenjeni problematiki potrebno posvetiti in določiti natančnejšo ter jasno podlago za uporabo 134. člen ZIZ, z namenom zagotovi upniku pravico do izvršbe v popolnem obsegu. Še najbolj se nagibam in pozdravljam odločitev sodišča, da se trditveno in dokazno breme v primeru postavitev zahtevka za plačilo celotno terjatev prevali na delodajalca, saj je on tisti, ki upravlja z relevantnimi podatki za presojo o utemeljenosti oz. neutemeljenosti predloga za izvršbo. Upoštevajoč primarni namen izvršilnega postopka – zagotoviti poplačilo upnika iz premoženja dolžnika – delodajalec s svojo neodzivnostjo krši pravico upnika do izvršbe, zato menim, da mu ni naloženo nesorazmerno oz. preveliko breme. Kršitev omenjene pravice pa se prične že z neupravičenim neizvrševanjem pravnomočnega sklepa o izvršbi.

[1] Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US, 53/14, 58/14 – odl. US, 54/15, 76/15 – odl. US, 11/18, 53/19 – odl. US, 66/19 – ZDavP-2M, 23/20 – SPZ-B in 36/21).

[2] Sklep Višjega sodišča v Kopru, Rg 25/2005 z dne 14.10.2005.

[3] Sklep Višjega sodišča v Celju, I Ip 173/2009 z dne 28.5.2009.

[4] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, Sklep III Ip 2992/2017 z dne 13.12.2017.

[5] Sklep Višjega sodišča v Mariboru, I Ip 609/2020 z dne 4.12.2020.

[6] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Ip 685/2019 z dne 29.5.2019.

[7] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, III Ip 2398/2013 z dne 9.7.2013.

[8] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, III Ip 2992/2017 z dne 13.12.2017.

[9] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Ip 1259/2020 z dne 14.10.2020.

Janja Motaln, dipl.prav.

Meni