Tako dolžnik kot upnik lahko tekom izvršilnega postopka predlagata sodišču, da popolnoma ali deloma odloži izvršbo za določeno časovno obdobje. Pogoji za dovolitev odloga na predlog dolžnika so bolj zaostreni, kot pogoji za odlog na predlog upnika, zato se slednji za odlog odločajo praviloma le na podlagi skrbne presoje posameznega primera. Možnost vložitve predloga za odlog ima tudi tretji.

Odlog izvršbe pomeni zastoj oziroma začasno prekinitev izvršilnega postopka, ki ga sodišče dovoli na predlog dolžnika, upnika ali tretjega.

Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik:

• izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo  in
• da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku,
• pod predpostavko, da obstoji vsaj eden od upravičenih razlogov iz 71. člena ZIZ[1].

Sodišče sme na predlog dolžnika odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat.[2] Ker dolžniki pogosto ne izkažejo obeh predpostavk, njihovi predlogi niso utemeljeni, zato jih sodišče posledično zavrne.

Upnikov predlog za odlog izvršbe ni vezan na predpostavke, kot veljajo za dolžnika, zato uživa v primeru odloga nekoliko ugodnejši položaj. Upniki se lahko za vložitev predloga za odlog odločijo brez posebnega razloga, ki bi ga morali dodatno utemeljevati pred sodiščem.[3] S tem dejstvom pa so nemalokrat seznanjeni tudi dolžniki.

Kadar ne obstajajo utemeljeni razlogi za odlog izvršbe na strani dolžnika, se dolžniki pogosto poslužijo »klica v sili« pred izgubo premoženja, ki ga imajo. Na primer dolžnik nekaj dni pred dražbo nepremičnine upniku predstavi plan poplačila dolga. Takrat se s predlogom in z željo, da se izvršba odloži za določen čas, obrne na upnika, ki ima možnost, da poda sodišču predlog za odlog izvršbe v trajanju največ enega leta.

Lahko pa upniki prejmejo klic drugega upnika glede odloga. V primerih, ko teče izvršba na nepremičnino in namerava drug upnik predlagati odlog izvršbe s tem izvršilnim sredstvom, mora slednji predložiti tudi pisno soglasje ostalih upnikov, na predlog katerih je bila dovoljena izvršba na nepremičnino.

Ne glede na to, ali se na upnika obrne dolžnik ali drug upnik, je na tej točki pomembno, da se opravi skrbna presoja posameznega primera z ozirom na dolžnikov predlog. Upnik se je namreč na podlagi določenih okoliščin v preteklosti odločil, za začetek izvršilnega postopka, katerega namen je prisilna izvršitev dolžnikove terjatve, zato je ključno, da celovito preuči vsak predlog.

V kolikor upnik in dolžnik dosežeta soglasje za odlog izvršbe, lahko upnik sodišču predlaga, odlog izvršbe le enkrat, lahko pa pred iztekom roka večkrat predlaga podaljšanje odloga, vendar odlog skupno ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje sklepa o dovolitvi odloga.[4]

Če upnik brez celovite analize dolžnikovega predloga in presoje predhodnih dejanj v izvršilnem postopku, poda sodišču predlog za odlog izvršbe, to pomeni, da je za določeno obdobje (največ eno leto) odložil izvršbo brez tehtnega razloga in samega sebe prikrajšal za prejem plačil s strani dolžnika, saj se zaradi odloga začasno zmanjša možnost oziroma verjetnost poplačila dolga, saj se odložena izvršba praviloma nadaljuje po uradni dolžnosti po preteku časa odloga.

V kolikor upnik presodi, da bi bilo odloženo izvršbo smiselno predčasno nadaljevati, lahko na sodišče naslovi predlog za nadaljevanje odložene izvršbe pred iztekom časa odloga. Na upnikov predlog lahko sodišče nadaljuje izvršbo, če upnik izkaže za verjetno, da so prenehali razlogi za odlog, ali če položi varščino.

[1] Za upravičene predloge za odlog izvršbe na predlog dolžnika se štejejo na slednji primeri:

1. če je zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, vložil izredno pravno sredstvo;
2. če je vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje v postopku, v katerem je bila izdana odločba, ki je bila podlaga za dovolitev izvršbe;
3. če je vložena tožba za razveljavitev arbitražne odločbe, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba;
4. če je vložena tožba za razveljavitev poravnave, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba;
5. če je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba;
6. če je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor;
7. če je dolžnik vložil predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti;
8. če je izvršba odvisna od sočasne izpolnitve kakšne upnikove obveznosti, dolžnik pa je odrekel izpolnitev svoje obveznosti zaradi tega, ker upnik svoje ni izpolnil in tudi ni pokazal pripravljenosti, da jo sočasno izpolni;
9. če je dolžnik ali udeleženec v postopku zahteval odpravo nepravilnosti, ki so bile storjene pri opravljanju izvršbe;
10. če je dolžnik vložil predlog za zavrnitev izvršitve tuje odločbe, tuje poravnave ali tuje javne listine na podlagi Uredbe 1215/2012/EU ali Uredbe 606/2013/EU;
11. če je dolžnik začel pravdo ali drug postopek zaradi nedopustnosti izvršbe (59. in 60. člen).

[2] Kadar dolžnik poda predlog za odlog izvršbe na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, zaradi izterjave denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine, pa je sodišče zavezano upoštevati posebna pravila glede odloga (četrti, peti in šesti odstavek 71. člena ZIZ).

[3] Na predlog upnika sodišče popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če se izvršba še ni začela. Če se je izvršba že začela, sodišče odloži izvršbo, če upnik, ki predlaga odlog, predloži listino, iz katere izhaja soglasje dolžnika z odlogom.

[4] Če odloži izvršbo izvršitelj, začne odlog teči od dne, ko izvršitelj v spisu in vpisniku evidentira čas odloga in o tem obvesti sodišče.

Eva Langeršek, mag. prava