Odgovor na spremembe na trgu slabih terjatev
Na področju upravljanja in prodaje terjatev smo v zadnjih dveh letih priča velikim strukturnim spremembam in negotovim razmeram na trgu. Razglasitev epidemije zaradi Covid-19 in sprejeti zakonodajni ukrepi so zelo posegli tudi na področje upravljanja in prodaje zapadlih terjatev. Eden izmed največjih negativnih vplivov na področju upravljanja terjatev v zadnjem letu je bil zagotovo odlog izvršilnih postopkov in ustavitev rokov, kar je v praksi pomenilo, da so bili izvršilni postopki v času razglasitve vladnih odlokov praktično ustavljeni. Organizacija dela v spremenjenih okoliščinah ter znižana plačilna sposobnost dolžnikov sta le dva izziva, s katerima se soočajo upniki pri upravljanju s terjatvami. Na podlagi internih analiz v podjetju Prohit smo ugotovili, da se je sodna izterjava v času spremenjenih okoliščin zmanjšala za več kot 60%, pri čemer tudi upravljanje terjatev v predsodnem postopku ni ostalo imuno na negativne posledice razglasitve epidemije. Veliko podjetij zato v zadnjem letu zelo intenzivno išče rešitve, ki bi zmanjšale tveganja glede upravljanja terjatev in jim na dolgi rok zagotovile konstanten denarni tok.
V skladu s potrebami na trgu in v skladu z evropskimi smernicami je v zadnjem času zelo v porastu portfeljna prodaja terjatev in sicer v obliki bodisi klasičnega enkratnega odkupa ali pa t.i. periodičnega odkupa terjatev. Glavna razlika med navedenima modeloma je v tem, da gre pri portfeljnem enkratnem odkupu za odkup terjatev, ki se opravi samo enkrat za posamezni sklop terjatev, za katere se prodajalec odloči, da bi jih želel prodati. Pri periodičnem odkupu terjatev pa gre za dolgoročni dogovor o prodaji terjatev med prodajalcem in kupcem, pri čemer se že v trenutku sklenitve pogodbe določijo pogoji za prihodnje prodaje terjatev, ki se nato opravljajo v dogovorjenem obdobju. V praksi se tovrstne pogodbe sklepajo za obdobje od enega do dveh let, najpogosteje na mesečnem ali na kvartalnem nivoju.
Prav slednji model je v zadnjih dveh letih dosegel nepričakovan razcvet, še posebej se za ta model odloča vedno več bank, zavarovalnic in telekomunikacijskih podjetij. Tovrstni model namreč omogoča upnikom, da se izognejo kopičenju in »staranju« tistih terjatev, katerih strošek upravljanja ne upravičuje izplena. Najpogosteje se upniki, za sklenitev tovrstnih pogodb, odločajo predvsem iz razloga, ker gre za nezavarovane terjatve, ki jih je težje unovčevati kot zavarovane terjatve. Zahtevajo posebno strokovno znanje in drugačen pristop pri upravljanju, hkrati pa so stroški upravljanja nesorazmerni z izplenom. V samem postopku izterjave je potrebno opraviti tudi številne poizvedbe o premoženjskem stanju dolžnika ter sistematično izvajati vse nadaljnje faze izterjave.
Prodaja teh terjatev prodajalcu na dolgi rok zagotovi likvidnostna sredstva, pomembno dejstvo je tudi, da se s prodajo terjatev bilance »očistijo« slabih terjatev. V okviru periodične prodaje terjatev se oblikuje enotna pogodba, s čimer se minimizirajo stroški izvedbe prodaje, prav tako pa se bistveno zmanjšajo stroški izterjave in z njimi povezana tveganja.
Po nekaterih podatkih je sklepanje pogodb o periodični prodaji terjatev v tujini postala stalna praksa, predstavljalo naj bi že okoli eno tretjino vseh poslov sklenjenih na področju portfeljnih odkupov terjatev.
Aljaž Kus, vodja NPL