Ugovor tretjega v izvršilnem postopku

prispevki

Izvršilni postopek je postopek, v katerem upnik predlaga izvršbo na dolžnikovo premoženje, kar pomeni, da v postopku nastopata dve stranki. Lahko pa se izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico oseba, ki ni stranka postopka, zato Zakon o izvršbi in zavarovanju[1] (v nadaljevanju: ZIZ) v 64. členu omogoča ugovor take osebe. Tretja oseba lahko do konca izvršilnega postopka vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno, pri tem pa mora tretja oseba za verjetno izkazati pravico na predmetu izvršbe, ki preprečuje izvršbo. Gre za precej skopo določbo, ki jo mora dopolniti sodna praksa.

Zakon ne določa najzgodnejši trenutek, ko lahko tretji vloži ugovor zoper sklep, razumljivo pa je, da je to omogočeno takrat, ko je točno in določeno opredeljen predmet izvršbe, torej konkretna stvar. Šele takrat lahko tretji za verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje (najpogosteje je to lastninska oz. solastninska pravica). Če sodišče dovoli izvršbo z rubežom premičnin, ki so v lasti in posesti dolžnika, pa te premičnine v sklepu niso določno opredeljene, tretji ob sami izdaji sklepa ne more uspešno uveljavljati ugovora. Njegov pravi interes v takem primeru nastopi šele s prvim izvršilnim dejanjem, tj. rubežom stvari[2].

Izvod popolnega, pravočasnega in dovoljenega ugovora sodišče vroči upniku. Ta ima na voljo 8 dni časa, da se o ugovoru izjasni. V primeru pasivnosti ali izjave upnika, da ugovoru ne nasprotuje, bo sodišče delno ali v celoti ustavilo izvršbo. Če pa upnik ugovoru nasprotuje, bo sodišče ugovor zavrnilo[3]. Določba 1. odst. 65. člena ZIZ je zgolj procesna predpostavka na podlagi katere pridobi tretji pravico, da v pravdnem postopku zavaruje materialnopravna upravičenja na predmetu izvršbe s pravovarstvenim zahtevkom, pod pogojem, da to pravico uveljavi v objektivnem 30 dnevnem roku, ki začne teči naslednji dan od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora, ne glede na védenje tretjega, kdaj je izvedel za pravnomočnost sklepa[4]. Gre za materialni prekluzivni rok, ki teče tudi v času sodnih počitnic[5]. Po prejšnji ureditvi je veljalo, da je lahko pravdo za nedopustnost izvršbe začel le tisti, ki je vložil obrazložen ugovor, kateremu je upnik nasprotoval in ga je sodišče zavrnilo. Z novelo ZIZ-L pa lahko pravdo za nedopustnost izvršbe začne tudi tisti tretji, ki je vložil neobrazložen ugovor[6].

[1] Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US, 53/14, 58/14 – odl. US, 54/15, 76/15 – odl. US, 11/18, 53/19 – odl. US, 66/19 – ZDavP-2M, 23/20 – SPZ-B in 36/21).

[2] Sklep Višjega sodišča v Celju II Ip 481/2013, z dne 17.10.2013.

[3] 65. člen ZIZ.

[4] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 138/2019 z dne 15.5.2019

[5] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 619/2017 z dne 14.6.2017

[6] Volk Dida, Ugovor tretjega zoper izvršbo, Pravna praksa, št. 5-6, 2019, str. 11-13.

Aktivno legitimiran za pravdo za nedopustnost izvršbe po 65. členu ZIZ ima torej le tisti tretji, ki je vložil ugovor v izvršilnem postopku, ki je bil zavrnjen. Da pa se sploh vloži tožba pa mora obstajati pravni interes. Tretji nastopa v pravdi kot tožnik, njegov pravni interes pa je določen že z zakonom, kar pomeni, da mu ga ni potrebno posebej izkazovati. Tožnik bo med pravdo torej dokazoval, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki to izvršbo preprečuje. Če pa med pravdo pride do ustavitve izvršbe na sporni predmet pa tožnikovo dokazovanje obstoja pravice na predmetu ni več potrebna. Izvršba na njegovo stvar ne grozi več, ugotovitvena sodba tožniku v ničemer ne koristi, prav tako pa ne more urediti njegovega razmerja z dolžnikom[7]. V pravdi je položaj tretje osebe še bolj otežen, saj mora svojo pravico izkazati z gotovostjo[8].

Temelj za uveljavljanje tožbenega zahtevka je običajno lastninska oz. solastninska pravica tretje osebe, na kateri tudi leži dokazno breme. Če se dovoli oprava izvršbe na dolžnikove premične stvari in tretja oseba zatrjuje obstoj lastninske pravice na predmetu izvršbe, sodišče zahteva obstoj veljavnega pravnega posla kot tudi (praviloma) izročitev premičnine v njeno posest[9]. V praksi to pomeni da, če je dolžnik uporabnik vozila, ki je predmet izvršbe, ne pomeni tudi, da je njegov lastnik. Dejanski lastnik vozila mora v postopku dokazati elemente pridobljene lastninske pravice, npr. s kreditno pogodbo iz katere izhaja, da je za nakup vozila tretji pridobil sredstva kot zaposleni z lastnimi dohodki. V primeru uspeha, izvršba na vozilo ne bo mogoča, ker je dolžnik zgolj neposredni nelastniški posestnik[10].

Kar se tiče izvršbe na nepremičnine pa obstoji obveznost sodišča ves čas postopka paziti ali je nepremičnina, na katero je bila dovoljena izvršba, še v zemljiškoknjižni lasti dolžnika po sklepu o izvršbi. V primeru, da upnik predlaga izvršbo na nepremičnino, ki je vpisana v zemljiško knjigo, mora sodišče pred izdajo sklepa o izvršbi preveriti ali je dolžnik vpisan kot lastnik. V nasprotnem primeru pozove upnika na predložitev listine, primerne za vpis lastninske pravice na dolžnika oziroma na vložitev ustrezne tožbe. Izvršilni postopek se nato nadaljuje po pravnomočnosti sklepa o vpisu dolžnika kot zemljiškoknjižnega lastnika[11]. Ne gre pa spregledati zakonske določbe, da tožba na nedopustnost ne zadrži same izvršbe. Kar pa pomeni, da npr. sama tožba za nedopustnost izvršbe ni ovira  za izročitev nepremičnine kupcu po plačilu kupnine in pravnomočnosti sklepa o domiku. Kupec na originaren način pridobi lastninsko pravico na nepremičnini  na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi tudi, če se kasneje izkaže, da dolžnik sploh ni bil lastnik te nepremičnine. Tretji lahko pričakuje uspeh torej le, če izvršba s prodajo predmeta še ni končana oz. je odložena.

[7] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1535/2019 z dne 23.10.2019.

[8] Sklep Višjega sodišča v Celju, I Ip 264/2021 z dne 20.7.2021

[9] 40. in 60. člen Stvarnopravnega zakonika  (SPZ-1)

[10] Sodba Višjega sodišča v Mariboru, I Cp 935/2019 z dne 14.1.2020

[11] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Ip 2301/2018 z dne 27.9.2018

Po tem, z ugovorom ne more doseči cilja in lahko zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe lastninsko pravico z npr. nasprotno izvršbo[12].Skozi sodno prakso ugotovimo, da se »pravica, ki lahko prepreči izvršbo« navezuje le na stvari oz. pravice, katere se tekom izvršilnega postopka prodajo oz. unovčijo z namenom poplačila upnikove terjatve. Na to tudi kaže 66. člen ZIZ, ki določa, kdaj tretji ne sme zahtevati, da se izvršba izreče za nedopustno. Gre za primere, kadar delež tretjega na premični stvari, ki je predmet izvršbe,  ne presega polovice njene vrednosti. Lahko pa zahteva izplačilo svojega deleža iz zneska, pridobljenega s prodajo ali zahteva, da mu odstopi stvar pod pogojem, da položi znesek, ki ustreza vrednosti dolžnikovega deleža na stvari.

Kot pojasnjeno je cilj izvršilnega postopka poplačilo terjatev upnika iz dolžnikovega premoženja. Lahko pa se tekom postopka zgodi, da upnik poseže v pravice oz. premoženje tretjih oseb, zato jim mora biti zagotovljeno sodno varstvo. Vendar je to sodno varstvo učinkovito? Ob preučitvi zakonskih določb in sodne prakse menim, da je celoten postopek nagnjen v korist upnika, čeprav bi bilo ustrezneje varovati tretjega, saj njegovo premoženje ne more biti vir poplačila upnikovih terjatev in se izvršilni postopek nanj sploh ne bi smel nanašati. Že samo dejstvo, da se je z zakonom izključila vsebinska presoja pravice tretjega kaže na to, koliko več mora tretji storiti, da dokaže pravico, ki lahko prepreči izvršbo.  Od tretjega se namreč zahteva, da že v izvršilnem postopku za verjetno izkaže pravico, ki preprečuje izvršbo, vendar, če upnik v danem roku ugovoru nasprotuje, ga sodišče zavrne. Zahteva se torej le aktivnost upnika pa čeprav nasprotuje iz povsem nerelevantnih razlogov. Položaj tretje osebe se tako še bolj oteži v samem pravdnem postopku, kjer mora svojo pravico izkazati na najvišji stopnji materialne resnice, tj. z gotovostjo. Menim, da je prav tako sporna zakonska določba, da vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe ne zadrži same izvršbe, ponovno iz razloga, ker tretji ni stranka izvršilnega postopka in se je v samem postopku znašel zgolj zato, ker je bilo poseženo po njegovem premoženju, namesto po premoženju dolžnika. Položaj tretjega ni mogoče enačiti s položajem dolžnika, kjer je poudarjen sam cilj izvršilnega postopka in to je poplačilo upnika. Tretjim osebam bi se nudilo učinkovitejše sodno varstvo, če bi se njihove pravice vsebinsko presojale še preden bi se opravila izvršba. Na ta način, bi se rešile mnoge nejasnosti kot tudi preprečili neupravičeni posegi po njihovem premoženju.

[12] Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 487/2015 z dne 3.7.2019

Janja Motaln, dipl.prav.

Meni