V tem članku vas bomo seznanili s postopkom izterjave terjatev na Finskem in z zakonom, ki to dejavnost regulira.
Izterjava dolgov na Finskem je licenčna dejavnost, zato lahko upnika v procesu izterjave terjatev zastopajo le podjetja, ki jim je Regionalna državna upravna agencija odobrila licenco za izterjavo dolgov.
Aktivnosti v procesu izterjave so v grobem razdeljene na izvensodne in sodne.
V fazi izvensodne izterjave je glavna zamisel, da dolžnik poravna dolg prostovoljno – zato se postopek v tej fazi izvaja s pošiljanjem opominov ali s telefonskimi klici. Na takšen način se določi dolžnikova namera o plačilu in dolžnikove plačilne sposobnosti. Če postopek izterjave na podlagi pisem ne prinaša rezultatov, se bo začel sodni postopek izterjave, oziroma se bo primer predložil pristojnemu okrožnemu sodišču. Ko sodišče odloči o sodni zadevi, bo zadeva poslana naprej izvršnemu organu, ki prične s postopkom izterjave dolga.
Na Finskem se izvršba deli na ločeno in splošno izvršitev.
Ločena izvršitev vključuje izterjavo sodno ugotovljenih dolgov. Če je potrebno, se posamezna obveznost, določena s sodno odločbo ali drugim izvršilnim naslovom, izvrši tudi s prisilnim ukrepom.
Splošni izvršilni postopki ali postopki v primeru insolventnosti vključujejo prestrukturiranje dolga fizične osebe, reorganizacijo družbe in stečaj. Praviloma se uporabljajo za vse dolgove in premoženje dolžnika.
Najpomembnejša vrsta izvršitve v civilnih in gospodarskih zadevah je v praksi ločena izvršitev. Le-ta vključuje zaseg dolžnikovega premoženja in prodajo premoženja (če je to potrebno) in nakazilo pridobljenih sredstev upniku. Zaseže se premoženje v višini zneska, ki je potreben za poplačilo dolga. V primerih, ko izvršitev zahteva več upnikov ali če je zaseženo premoženje predmet zavarovanih pravic, se sredstva razdelijo med upnike glede na njihovo prednostno razporeditev.
Druga pomembna vrsta izvršitve v praksi je prisilna izselitev. Pri tem je na primer najemnik po prenehanju najemnega razmerja izseljen iz prebivališča. Poleg tega so predmet izvršitve tudi obveznost prenosa določenega premoženja, obveznost nekaj storiti (obveznost dejanja) ter prepoved nekaj storiti in obveznost, dovoliti drugi osebi, da nekaj stori (obveznost prepovedi). Pri teh vrstah izvršitve se glede na okoliščine običajno uporabljajo prisilni ukrepi ali periodične denarne kazni. Rubež se lahko uporablja tudi za rubež, ki ga odredi sodišče, ali pa se uporabi drug preventivni ukrep.
Na Finskem so organi za izvršitev običajno sodni izvršitelji, naloge izvršitve pa običajno opravljajo namestniki sodnih izvršiteljev. Sodni izvršitelji so neodvisni in nepristranski državni sodni uradniki, ki morajo svoje naloge hitro in ustrezno opravljati, pri tem pa ne smejo tožencu ali tretji stranki povzročiti več škode, kot je potrebna za namen izvršitve. Sodni izvršitelji imajo pooblastila, ki zagotavljajo učinkovito izvršitev.Za začetek izvršitve mora imeti upnik sodno odločbo ali drug izvršilni naslov, ki dokazuje terjatev.
V civilnih in gospodarskih zadevah je izvršilni naslov običajno sodba ali druga sodna odločba rednega sodišča. Izvršilni naslov na Finskem je arbitražna odločba. Pomemben izvršilni naslov je tudi sporazum o preživnini za otroka, ki ga potrdi ustrezen občinski organ. Nasprotno pa listine, ki jih sklenejo le fizične osebe, na Finskem ne morejo biti izvršilni naslov.
Sodna odločba, ki jo izda tuje sodišče, ali enakovredna listina je izvršilni naslov na Finskem le, če je to izrecno pravno določeno, zdaj zlasti z EU pravom.